DEJANJA IN NEHANJA ČOPASTEGA PONIRKA

Odšel sem tja, kamor sem nekoč že odšel. Nekoč sem šel z vlakom do Solkana, potem malo zablodil na poti do prehoda v Rožni dolini. Domačin me je prestrašil, da znajo jugoslovanski graničarji ustreliti s "pušo". Prestrašen študentek, ki je šel pogledat skavtske prijatelje v italijansko Gorico, na drevored XX. septembra. Pope je pomišljal, da bi mi dal seznam goriških skavtov, da ne bi prišel v roke komu neželenemu, nepovabljenemu, da dobi uvid v članstvo zamejske skavtske organizacije. Spominjam se, da sem odšel, kakor sem prišel: prestrašen, s cmokom v grlu in z bliščem zahoda s toliko stvarmi, ki jih pri nas ni bilo.
In danes je bilo tako drugače. Moja italijanska panda z natanko toliko kubičnimi centrimetri prostornine, kolikor jih je imel očetov fiat 1100R, višek njegovih avtomobilskih sanj. Tisti avto krem barve, s katerim sva tolikokrat odšla po rezervne dele v Trst, ne vedoč, da se je tam rodil najin prednik, mala sirota iz Trsta. Ta skrivnostni prednik je bil očitno tako trdoživ, da ga ni pokončala tudi dolga pot v lojtrniku do Brezja pri Dobrovi. Zalezel se je v najino kri, Rus, ki po krvi pravzprav niti ni bil Rus.
Danes je bilo tako drugače. Čez Hrušico se je zaspana zimska pokrajina razcvetela v sončno Primorsko. Odlično sem se znašel in pustil rumeno pando, ki ima v Gorici toliko dvojčic, pri Kulturnem domu Lojzeta Bratuža, prav tam, kamor sem prestrašen odšel enkrat v začetku devetdesetih. In potem kratek sprehod do nadškofijskega arhiva, kjer me je sprejela prijazna dr. Francesca Missio, in blagoslovljeni dar z nebes, da nimam problemov s tujimi jeziki. Za povrh pa še krstni zapis prijateljevega deda, ki ga je življenje potem odneslo daleč v črnogorsko Mateševo. Za nekaj vrstic sem poromal vse tja do Gorice in vendar je teh nekaj podatkov tako dragocenih, zame in za nekoga, ki ga kmalu sreča Abraham.
Nazaj grede me je vijugava pot zanesla tudi do zelo slovenskega Števerjana, čudovitega kraja v Brdih, kjer sem med slovenskimi vinogradniki na reklamnem panoju našel tudi tistega Matjaža, ki si je svojo kmečko pest mogel stlačiti v usta. Klen, ponosen slovenski kmečki fant iz prelestnih Brd.
Nazaj grede mi je časo zlate ambrozije kanila grenka kaplja pelina: v domu za starejše sem obiskal gospoda , čigar misli se izgubijo, takoj ko se porode. Kaj mora doživljati človek, ki s svojimi mislimi ne more več seči do bližnjega, do sogovornika?
Panda je zatavala po Logatcu v nekem drugem prividu in naposled prispela do svojega korita z bambusovimi vršički na Brezovici.

Včeraj smo se kot že tolikokrat podali na Bloke. Mladostno jezero pod Krimom nas ne miče več toliko, mimo Rakitne se ponavadi odpeljemo brez slabe vesti ob pogledu na vso pločevino na plačljivem parkirišču, potem pa po nekaj ovinkih čez preval na zložni asfaltirani cesti pridrevimo do meje med brezoviško in cerkniško občino, ki jo Meniševci imenujejo kar Občine. Tam nas mimo ostankov rimskega zapornega zidu makadamska pot odpelje gor in dol do Korošč. Za Vidovce (prebivalce vasi okoli Sv. Vida nad Cerknico) je to trenutno itak edina pot do Ljubljane čez Rakitno, ker je cesta od Korošč do Župena zaprta: verjetno asfaltirajo še kakšen zadnji odsek te ceste, ki te mimo Koščakov zapelje do poti, ki pripelje z Rakitne čez Otave, Pikovnik in Beč. Slednja vasica je naš edini in pravi Dunaj: morda je Krpan z Zavrha poromal samo do sem in se mu je potem od obilne kapljice in vse angleške soli, ki jo je tovoril, malo zavrtelo in je mislil, da je prišel v prestolnico ob Donavi). Iz Župena se lahko potem mimo nesrečne Krimske jame spustiš v Kočenijo in naposled prideš V ravnico, ki je danes Borovnica, prestolnica ljubiteljev vlakov in železnic (saj jim ob odročnosti svoje coklarske prestolnice ne ostane drugega kakor ponižno in slepo ljubiti muhasto mladenko S. Ž.).
No, ob tem spletnodnevniškem ovinku v drugo smer se uravnajmo nazaj do Svetega Vida, Jeršič, Polšečega, Krpanovega Zavrha in Ravnika, kjer smo že skoraj na Volčjem. Ta mala bloška vasica je od leta 2006, ko smo menda prvič slišali za njeno jezero od takratnega župnika pri Fari, mojega vrstnika Lojzeta Hostnika, ki mu je letos žal zastalo srce, ko se je sprehajal nekje ob Kokri, res zrasla v prestolnico bloškega turizma. Po mnenju nekaterih domačinov morda kar malo preveč: kdo bi sodil? Je pa lepo občudovati vsako leto kakšno novo umetnino, izrezbarjeno v les: Hiti z Andrejčjega ima res ideje. Letos je za naslonjalo klopi uporabil kar stasite mesarice, kakršno je verjetno nosil tudi bloški junak Martin, ko je obračunal z ljutim Brdavsom. Ljudi se ni ravno trlo, ker je bilo vreme nestanovitno. Pa smo jo ucvrli nazaj proti Barju, potem ko sem se še fotografiral v slovo z Medvedom Ribičem, in to v Logrusovi majici, ker so ravno ruska firma in ker sem jaz ravno Rus z Loga. Pred Jeršičami je dež ponehal in jaz sem pobegnil nazaj proti Ravniku, kjer sem srečal Mihija Obrezo v črni astri, ki se je ravno odpravljal v moje kraje k ljubezni svojega srca. Nekako se mora človek potolažiti, če zamenja nežne terorske glasove z bajseki, tako pač je. Potem pa v sonce proti Velikim Blokam in naprej proti Ulaki do sv. Miklavža, kjer je večer življenja preživljal Bojan Štih. Ni mi sicer jasno, zakaj ravno tu, čeprav je kraj prelep. Potem pa nazaj, ker v Ulaki ni bilo na spregled žive duše, da bi jo povprašal, kje da je doma Vida Debevec, rojena Modic, ki zdaj prebiva pri Kerkotu v Žerovnici. Z Velikih Blok sem jo prvič v življenju ucvrl proti Radleku, ki se zdi tako štajersko ime za pristno bloško vas, potem pa sem pred Studenim srečal nečaka našega brezoviškega Frenka Štruklja, ki je prišel preverit namočeno seno: Staneta Jakopina Sicer se ne strinjam s trditvijo, da smo vsi Slovenci v žlahti, ker na primer jaz kljub svoji rodoslovni vnemi in kopici sorodnikov v zelenem Štajerju nimam svojih, razen prijateljev in izvoženih Drenovčanov. No, Studeno se mi je zdelo premajhno in cerkve sv. Janeza nisem našel niti Janka Kranjca, kjer biva Mike Zakrajsek, zato sem jo potegnil kar po glavni cesti nazaj do Nove vasi, potem pa proti domu, ker je bila ura že čez osem, do doma pa še celo odiseja. V Volčjem nisem našel več malega zelenega tovornjačka, ki je še pred kakšno poldrugo uro dičil obalo s camperji in šotorji. V Ravniku se je začelo mračiti, v Jeršičah me je poklical Marko Odrešenik (v prostem času moj sin), ki me je sklenil rešiti polnočnega kolesarjenja, potem ko je spazil na Google Zemljevid, kje se premika moj avatar (vključeno imam namreč Shared location za tri svoje najstarejše otroke). Pri Sv. Vidu je z neba začelo biseriti droban dež, ki se je lesketal v soju mojega baterijskega načelja, v hosti naprej pa je iz teme pridrevil Ford. Ostalo je zgodovina.