Odšel sem tja, kamor sem nekoč že odšel. Nekoč sem šel z vlakom do Solkana, potem malo zablodil na poti do prehoda v Rožni dolini. Domačin me je prestrašil, da znajo jugoslovanski graničarji ustreliti s "pušo". Prestrašen študentek, ki je šel pogledat skavtske prijatelje v italijansko Gorico, na drevored XX. septembra. Pope je pomišljal, da bi mi dal seznam goriških skavtov, da ne bi prišel v roke komu neželenemu, nepovabljenemu, da dobi uvid v članstvo zamejske skavtske organizacije. Spominjam se, da sem odšel, kakor sem prišel: prestrašen, s cmokom v grlu in z bliščem zahoda s toliko stvarmi, ki jih pri nas ni bilo.
In danes je bilo tako drugače. Moja italijanska panda z natanko toliko kubičnimi centrimetri prostornine, kolikor jih je imel očetov fiat 1100R, višek njegovih avtomobilskih sanj. Tisti avto krem barve, s katerim sva tolikokrat odšla po rezervne dele v Trst, ne vedoč, da se je tam rodil najin prednik, mala sirota iz Trsta. Ta skrivnostni prednik je bil očitno tako trdoživ, da ga ni pokončala tudi dolga pot v lojtrniku do Brezja pri Dobrovi. Zalezel se je v najino kri, Rus, ki po krvi pravzprav niti ni bil Rus.
Danes je bilo tako drugače. Čez Hrušico se je zaspana zimska pokrajina razcvetela v sončno Primorsko. Odlično sem se znašel in pustil rumeno pando, ki ima v Gorici toliko dvojčic, pri Kulturnem domu Lojzeta Bratuža, prav tam, kamor sem prestrašen odšel enkrat v začetku devetdesetih. In potem kratek sprehod do nadškofijskega arhiva, kjer me je sprejela prijazna dr. Francesca Missio, in blagoslovljeni dar z nebes, da nimam problemov s tujimi jeziki. Za povrh pa še krstni zapis prijateljevega deda, ki ga je življenje potem odneslo daleč v črnogorsko Mateševo. Za nekaj vrstic sem poromal vse tja do Gorice in vendar je teh nekaj podatkov tako dragocenih, zame in za nekoga, ki ga kmalu sreča Abraham.
Nazaj grede me je vijugava pot zanesla tudi do zelo slovenskega Števerjana, čudovitega kraja v Brdih, kjer sem med slovenskimi vinogradniki na reklamnem panoju našel tudi tistega Matjaža, ki si je svojo kmečko pest mogel stlačiti v usta. Klen, ponosen slovenski kmečki fant iz prelestnih Brd.
Nazaj grede mi je časo zlate ambrozije kanila grenka kaplja pelina: v domu za starejše sem obiskal gospoda , čigar misli se izgubijo, takoj ko se porode. Kaj mora doživljati človek, ki s svojimi mislimi ne more več seči do bližnjega, do sogovornika?
Panda je zatavala po Logatcu v nekem drugem prividu in naposled prispela do svojega korita z bambusovimi vršički na Brezovici.
In danes je bilo tako drugače. Moja italijanska panda z natanko toliko kubičnimi centrimetri prostornine, kolikor jih je imel očetov fiat 1100R, višek njegovih avtomobilskih sanj. Tisti avto krem barve, s katerim sva tolikokrat odšla po rezervne dele v Trst, ne vedoč, da se je tam rodil najin prednik, mala sirota iz Trsta. Ta skrivnostni prednik je bil očitno tako trdoživ, da ga ni pokončala tudi dolga pot v lojtrniku do Brezja pri Dobrovi. Zalezel se je v najino kri, Rus, ki po krvi pravzprav niti ni bil Rus.
Danes je bilo tako drugače. Čez Hrušico se je zaspana zimska pokrajina razcvetela v sončno Primorsko. Odlično sem se znašel in pustil rumeno pando, ki ima v Gorici toliko dvojčic, pri Kulturnem domu Lojzeta Bratuža, prav tam, kamor sem prestrašen odšel enkrat v začetku devetdesetih. In potem kratek sprehod do nadškofijskega arhiva, kjer me je sprejela prijazna dr. Francesca Missio, in blagoslovljeni dar z nebes, da nimam problemov s tujimi jeziki. Za povrh pa še krstni zapis prijateljevega deda, ki ga je življenje potem odneslo daleč v črnogorsko Mateševo. Za nekaj vrstic sem poromal vse tja do Gorice in vendar je teh nekaj podatkov tako dragocenih, zame in za nekoga, ki ga kmalu sreča Abraham.
Nazaj grede me je vijugava pot zanesla tudi do zelo slovenskega Števerjana, čudovitega kraja v Brdih, kjer sem med slovenskimi vinogradniki na reklamnem panoju našel tudi tistega Matjaža, ki si je svojo kmečko pest mogel stlačiti v usta. Klen, ponosen slovenski kmečki fant iz prelestnih Brd.
Nazaj grede mi je časo zlate ambrozije kanila grenka kaplja pelina: v domu za starejše sem obiskal gospoda , čigar misli se izgubijo, takoj ko se porode. Kaj mora doživljati človek, ki s svojimi mislimi ne more več seči do bližnjega, do sogovornika?
Panda je zatavala po Logatcu v nekem drugem prividu in naposled prispela do svojega korita z bambusovimi vršički na Brezovici.
Ni komentarjev:
Objavite komentar